Vem, da malo pretiravam, pa vseeno. Prvi malo bolj resno topel dan - ko se bo dalo posedeti zunaj - bo treba napasti enkratno konobo v Voloskem.

Konoba v pravem pomenu besede, majhna in natlačena, strežejo pa res dobro morsko košto. Tako domačo, kaj boš jedel, pa si izbereš kar sam, kuhar pa potem po dogovoru pripravi. Imajo res vse , kar človeku poželi srce. Celo nekako romantično je jesti na klopeh na ulici, lepo okrogli mucek pa je dokaz, da je konoba res dobra in prijazna. Seveda je dobil ribjo glavo. Mi je bilo sicer žal, ampak saj veste... jaz & mucki.

Ob morju je bilo toplo, celih 17 stopinj je kazal termometer in dan je bil pravšnji za izlet na sonce - šli smo v Volosko, tik pred Opatijo. Ob obali - Lungomare - pridete peš vse do Lovrana, ali še dalj, spremljajo pa vas lepi vrtovi, krasne vile, udobni hoteli in seveda mestni mucki. Brez njih ni pravega sprehoda, tale oranžni sladkorček pa me je lepo pozdravil in se pošmajhal vame. Sedaj sva prijatelja.

Sredi mesta Silba na otoku Silba je lep vrt in na vrtu je razstava akademske kiparke Marije Ujevič – Galetović. Malo futuristična in malo fantastična razstava kipov se lepo ujema z jesensko toplino otoka in vabilu k ogledu se rad odzoveš. Vstop na vrt je prijazen – pred vrati je nabiralniček, piše da je vstopnina 10 kn na osebno, na stolu zraven pa so razglednice za spomin. Self service torej, zaupanje gre v obe smeri in seveda smo dali 20 kn za dve osebi.

Marija Ujevič – Galetović je ena najbolj znanih hrvaških akademskih kipark, njen kip žena – mačka (prva in četrta slika) pa je res nekaj posebnega, znan tudi po svetu.

Vsak dan smo letos na morju odprli vrata in to pot so res čisto vsa vodila v poletje. Sonce, toplo morje, srečno mačje predenje, sončenje in malo mačje ljubezni – s cenzuro, da ne bo kakšne zadrege.

Preizkusili smo mačje feromone v spreju (to sem opisala v Mucek na počitnicah – na kvadrat) in delujejo. Postopek je tak: 15 minut prej popršiš mačjo košaro ali avto in mucki se precej pomirijo. Pred odhodom domov sem napipsala še prikolico, mucke zaprla noter za nekaj časa, da sta se umirila in potem sta šla mirno v košaro. Roland je dobil še zdravilo proti potovalni slabosti in je sploh celo pot spal, princeska pa je manj »prepevala«. Ta postopek bomo sedaj prakticirali pred vsako potjo.

Pravijo, da zelo pomirja in znižuje pritisk, ko gledaš mucka, kako spi. Jaz sem to počela vsak dan, natočila sem si kozarec vina in uživala v spokojnem prizoru. Tako zelo mi je znižalo pritisk, da sem velikokrat še sama zaspala. Mucki so res čarobna bitja, vse živali pa si zaslužijo naše spoštovanje in ljubezen.

Naslov sporočila sem si sposodila po knjigi Vrata v poletje, avtorja Roberta Ansona Heinleineja. Prijazna knjiga, srečen konec – preberite!

Letošnji september je radodaren in poklonil nam je čudovite zlate dneve, ki jih je bilo pod mus izkoristiti - predvsem tiste brezvetrne. Na enega izmed takih smo se z našim čolničem iz Punte Križa podali na Premudo, do zaliva Krijal - Masarine.

Creško Lošinjski arhipelag poznam skoraj do zadnjega vala, a ob zadnjem rtu Ilovika se je zame odprl nov svet - zadarsko okrožje, reško je ostalo tam nekje za Grujico. Lep, sončen in miren dan je pogled odnesel do sosednjih Silbe in Oliba, naprej do Ista in Molata, videti je bilo severni konec Dugega otoka (zaliv Pantera), z malo domišljije pa tudi Vir in tam nekje mesto Zadar.

Ob mirnem morju za gumenjak Maestral 450 s 50 km motorjem pot ni predolga, v Masarinah pa se da parkirati v novem mandraču. Pazite, globine ni!! Dogodek izven sezone je trajekt Bartol Kašič, na svoji "krožni" vožnji od M. Lošinja do Zadra s postankom enkrat ne temu, enkrat na onemu otoku.

Je pa Premuda miren, spokojen otok, s prijaznimi stanovalci, ki ti ob pristanku izrečejo dobrodošlico. To, da si obetajo obisk v gostilni, ne moti, zveni pristno in dobrosrčno.

V dvoje je lepše in najin Roland je dobil družico Rebeko, pa smo jo skupaj mahnili na morje. Kar podvig je iti na potovanje z dvema živalcama, ampak nam je uspelo z veliko mero ljubezni in potrpežljivosti, sploh Rolandove, saj je mala celo pot »prepevala«. Ni ji za zamerit, prišla je iz zavetišča in prvič v življenju se je tako daleč peljala in na poti nazaj je bilo že mnogo bolje.

V toplih mesecih je treba še posebej skrbeti za živali, morajo imeti senco in vedno svežo vodo. Če so mucki na poti živčni, lahko poskusimo s feromoni v razpršilu in s kakšnim zdravilom proti potovalni bolezni. Ampak ko se navadijo na novo okolje, jih je užitek gledati, kako počitnikujejo še bolj intenzivno kot lastniki. In to pot dvojni MAU –MAU v pozdrav!

Vožnja po avtocesti od Splita do Ravče je užitek. Nova, prazna in dobro umeščena v prostor s čudovitim razgledom na lepo pokrajino tam okoli. Kilometri bežijo, ko ugibaš, kaj vidiš - je to še Mosor ali že začetek Biokova, tam zadaj je potem Makarska riviera in na samem vrhu Sveti Jure.

Lepo urejeno počivališče Rašćane Gornje pred koncem avtoceste v Ravči je idelano, da se ustaviš in da si malo pretegneš noge, primerno je tudi za kakšno kosilo ali celo manjši piknik, če si polžek in imaš hišico s seboj. Pogled na dolino proti Vrgorcu je dih jemajoč, zeleno, ki te ljubim zeleno, je pa tako lepo zeleno, kot da bi se naravi poklonil veličastni Lorca.

...ker je to zame raj na zemlji in upam, da bo to sporočilo tam zgoraj upoštevano, ko bo čas za to.

Čudovita narava, Mljet in Korčula za družbo ob jutranji kavi ali popoldanski siesti, moji ljubi sproščeni ob pogledu na veliko plavetnilo in dišeče rastline ter bujni vrtovi vsepovsod.

Natančna lokacija je kamp Nevio, malo pred mestom Orebić, če prihajate z vzhoda. Lepo urejeno imajo, parcele imajo vse vodo, elektriko in odtoke, cene v predsezoni pa so "obupno" sprejemljive. Priporočam! Kamp je odprt od leta 2006 in naj se šmirglajo vsi! Najeti se da mobilne hišice in nisem še videla tako posrečene terasaste postavitve po bregu dol proti morju in toliko zasebnosti okoli hišic.

Ave Pelješac, morituri te salutant! Pa da vidimo, če imajo zgoraj kaj posluha za mile prošnje, posebej še za časa življenja.

Tudi sama sem izbrskala nekaj (pra) starih fotografij, ki so nastale v prelivu med N delom otoka Kornata in Žuta. Celo tako daleč nazaj je to, da v tistem delu Jadrana še ni bilo GSM signala in sem telefon dvigala čim bolj v zrak, da sem ujela signal iz Zadra in tako lahko prijateljici poslala sporočilo, kako se imam fino. Zato sem tudi tip sporočila označila kot zgodovina (in kultura) komunikacije. Mislim, da je naslov v primerjavi z današnjim načinom komuniciranja - na žalost - več kot primeren.

V tem deževnem dnevu pošiljam nekaj fotografij rož, ki rastejo na otoku Molatu. Na zadnji je meni do sedaj najlepši šopek v življenju, če poročnega ne štejem. Nabran je bil na dolgem sprehodu po otoku, tulipane pa je iz lastnega cvetočega vrta prispeval prijazen gospod.

Da vam malo polepšam dan in za spomin na vse, ki jih imamo radi.

Za krajše jesensko potepanje po Dalmaciji sva najela avtodom in izkušnja je odlična. Vreme je seveda pomagalo k prijetnemu vzdušju, sonce je grelo in morje je bilo ravno pravšnje za kopanje, pa še v kampu ni treba iskati sence.

Od Karlobaga do Senja je veliko malih obcestnih kampov, ki so odlični za prenočevanje ali le za postanek - midva sva se na poti domov ustavila na jadranski magistrali v restavraciji Hazienda (kar dobro kosilo so nama postregli), takoj zraven pa je kamp Rača. Uradno je sicer oktobra že zaprt, rampa pa je dvignjena in za parkiranje nič ne računajo. Še več – prijazna domačina sta naju vprašala, če bova prenočila, da nama priklopijo elektriko in vodo. Midva sva se tokrat le skopala in nadaljevala pot proti domu.

Res sva se imela lepo in predvsem veliko manj packarije kot z jadrnico... Preden tam dvigneš sidro, si tu že na poti in prav vseeno je, v katero smer je odprt zaliv – pač obrneš hišico in je. Moj trenuten rezultat je jadrnica : avtodom – 0 : 1!

Doma smo dolgo razmišljali, ali naj gre mucek z nama na morje v camp prikolico, potem pa sva tudi njemu privoščila dopust. Ni nama žal, ravnokar smo nazaj že z drugih letošnjih počitnic na morju in bilo je super!

Vsi tisti, ki svoje mucke za čas dopusta puščate doma, nikar! Najin je bil kralj kampa, vsi so ga hodili gledat in božat in res je užival. Sem in tja si je privoščil kakšno muho, komarja ali veščo, se je pa tudi naučil, kako se pride dol z drevesa...........:)). Ker živimo ob prometni cesti, mucek ni spuščen in vse raziskovalne pohode opravimo na vrvici, tako je bilo tudi na morju. Se je že čisto navadil in dovolj dolga vrvica mu pušča precej svobode. In seveda tudi nenehno delo, ko se zapete pod stoli ali okoli mize........pa ni hudega, saj se vedno oddolži z malim poljubčkom.

Naslednji podvig, ki ga načrtujemo, je vikend z avtodomom. Vsi se že veselimo! Za ilustracijo veselja na morju pa nekaj slik. MAU – MAU vsem skupaj!

Gospod je šel z motorjem in cela Istra je bila najina, prekrižarila sva Poreško zaledje in guštala pomladne okuse Istre – šparoge, pljukance, pršut, kozji sir, grapo in malvazijo.

V Fažani sva pred prvim majem ravno ujela dneve špargljev in ostalih dobrot, sredi rive, poceni in zelo dobro – vse dobrote so zaračuanli po 30 kun. Še lokalni band je ujel pravi ritem in bilo je prav prijetno. Vsaka gostila je imela svojo stojnico in so kuhali, da je bilo veselje. Nekaj utrinkov je na slikah. Želela sva na izlet na Brijone, pa je bila cena previsoka - 170 kun za vstopnico! No, namesto tega sva se sprehodila po Fažani, lepo je urejena, vse cveti in diši, turizma pa ravno prav, če bi le tako bilo tudi julija in avgusta.

Za pravo kosilo sva zavila na kmečki turizem v zaledju Vrsarja, ponudba ni bila obsežna, a so vedeli, kako se stvarem streže. Prijazno domače in kot gost se počutiš dobrodošlega, dobrega domačega pršuta pa imajo v izobilju!