Zatočišče pred nedeljsko burjo sva našla v gostilni Lovranska vrata. To je že preverjena lokacija, v dnevih špargljev pa sploh. Takrat in tudi to nedeljo so imeli posebno ponudbo, za katero pa je treba vprašat, ker je ni v jedilnem listu. Čeprav je gostilna bolj domače sorte, dobiš celo pozdrav iz kuhinje - marinirane sardelce. Potem pa - šparglji!

Za predjed šparglji kar tako, potem rižota s škampi, šparglji in jagodami. Tako dobrih škampov že dolgo nisva jedla, jagode so tam zaradi vtisa, a k sreči ne motijo. Potem pa naprej domači lignji s šparglji (njam njam) in za konec še palačinke z lovranskimi maroni. Vse skupaj spet ~500Kn, se pravi - uredu cene in prijazna ponudba.

Avto se parkira na mestnih parkiriščih nad centrom, mali trgec pa najdemo najlažje, če gledamo kje je rumeni zvonik.

Tako so se včasih jezili nad pretiranim številom betonskih hotelov v Portorožu. Zdaj je seveda še bolj pozidan, kot na zadnji razglednici iz leta 1976. Je pa vsaj Palace obnovljen, kar štejem v velik plus, čeprav paviljoni prav kazijo obalo, da ne govorimo o nekaterih lokalih...

Ko smo že pri paviljonih, za tistega na 4. razlgednici , ki je lepo pobarvan na rožnato, ne vem kaj je. Mogoče kdo ve?

Na Premudi se radi ustavimo, sploh pa izven sezone, ko je vse nekako v hiberniranju.

Prav veliko življenja oktobra ni bilo, zdaj ga je pa verjetno še manj. Trgovinica je bila zaprta, gostilna tudi, edina aktivnost, ki smo jo videli, je bila pobiranje boj ob otočku Masarine.

Novost - vsaj zame, je bila tudi vamo-tamo tabla, kjer je tekst zdaj rdeč, prej je bil pa moder.

Mogoče kdo ve, ali šola še deluje? Je kaj otrok na Premudi?

Za AC Šimuni sva se odločila na podlagi lepih fotografij in opisa na njihovem sajtu. No, nekdo se je kar potrudil v Photoshopu, ker je realnost malo drugačna.

Parcele so zelo skupaj (glej 4. sliko), večino dobrih zasedajo pavšalisti in pa hišice (5. slika), tako da težko najdeš dobro mesto za avtodom. No, potke so lepo vzdrževane, sence je pod oljkami dosti.

Na obali je nekaj (žal že zaprtih) lokalov, zdaj je tudi nastlano z različno opremo, tista ladja pa je milo rečeno podrtija za na odpad. WC-ji so slabo vzdrževani, manjka papir ipd... Čeprav je kamp odprt celo leto so nama pred nosom zaprli trgovino - do iduće sezone. Po moje bi morala delati dokler je kamp odprt, pa magari eno uro.

Izven sezone dela samo glavna konoba, pa še ta nima razen orad in zmrznjenih vietnamskih kalamarov ni nič pametnega za pojest... So pa v gostilni in na recepciji zelo prijazni, vsaj to.

Vem, da malo pretiravam, pa vseeno. Prvi malo bolj resno topel dan - ko se bo dalo posedeti zunaj - bo treba napasti enkratno konobo v Voloskem.

Konoba v pravem pomenu besede, majhna in natlačena, strežejo pa res dobro morsko košto. Tako domačo, kaj boš jedel, pa si izbereš kar sam, kuhar pa potem po dogovoru pripravi. Imajo res vse , kar človeku poželi srce. Celo nekako romantično je jesti na klopeh na ulici, lepo okrogli mucek pa je dokaz, da je konoba res dobra in prijazna. Seveda je dobil ribjo glavo. Mi je bilo sicer žal, ampak saj veste... jaz & mucki.

Takole je bilo l. 1962 na Hvaru. V bistvu se ni preveč spremenil, kot se lahko vidi na zadnji sliki. Na drugi strani zaliva, so seveda zrasli hoteli, a v smer proti vzhodu je zadaj na polju je zraslo par hiš in to je to. Večino teras je zaraslo zelenje, obdeluje se bolj malo.

Spodaj v luki in pri tudi samostanu je tudi vse več ali manj isto, izven sezone se celo najde kakšen privez. Stanje v pristanišču je na splošno enako, kot ga je opisal Bogić v svoji skripti iz konca sedemdesetih let. Naj kar bo tako, čeprav nam poleti dela težave....

Senj je zanimiv, ker je drugačen. Ni tako turistično razvit kot nekatera turistična središča, ampak živi eno svojo zgodbo.

V začetku februarja me je firbec popeljal do Senja in povzpela sva se tudi do trdnjave Nehaj na vrhu hribčka. V trdnjavi je muzej, ki ima stalne razstave o senjskih uskokih, o senjskih cerkvah skozi zgodovino in o zgodovini same trdnjave, ki se začenja leta 1558.

Cene vstopnic za muzej so od 7 kun za otroke in študente, do 20 kun za odrasle. Odprt je vsak dan od 10:00 do 18:00, poleti (julij in avgust) pa od 9:00 do 21:00.

Če se ustavite ali greste za dlje časa na Silbo, se splača kdaj it v Konobo Mul, ki je znana po svoji odlični kuhinji in po zmernih cenah.

Mi smo si privoščili za predjed ribjo juho, slane inčune in odlično črno rižoto, za glavno jed pa smo se mastili s hlapom (rarogom) v buzari in s pašto. Ob tem še zeljnato solato, 2 litra vina in nekaj piv. Vse to za pet oseb: 1200 kun!

Vsekakor bomo še prišli in to čim prej!

Tisto noč smo sicer bolj slabo spali, ampak ne zaradi obilne večerje, temveč zaradi burje, ki je tolkla v vzhodno lučico, v katero smo se zaradi lenobe privezali z našo malo barčico, saj je Mul dva koraka stran.
Vsekakor se splača pogledati napoved in se umakniti v Sv. Ante na SW strani Silbe ali v Sv. Nikolo na Olibu.

V Zadar pride Zadar in potem iz Zadra odpluje proti Anconi in potem nazaj v Zadar ;-)

Spotoma smo se ustavili tudi v Kotlih - idilični vasici, skozi katero teče reka Mirna v središču Istre.

Korito Mirne je tam popolnoma skalnato in zelo razgibano - polno tolmunov in bazenčkov, ki kar kličejo po namakanju, voda pa kristalno čista. Februarja, ko smo bili tam, so bili nekateri zmrznjeni, ampak poleti bomo šli poskusit namočit vanje kakšen del telesa.

V Kotlih je ob reki ena konoba, ki je naprodaj, zraven pa je podirajoča se kamnita hiša, ki bi bila idealna za štalo s konji (vse skupaj namreč malo spominja na mesteca na divjem zahodu).

Malo nižje je star mlin, ki ne deluje več, pod mlinom pa dokaj velik slap (kake 3 metre ima padca) in spodaj velik tolmun in peščena plaža. Krasno skratka!