Vsake toliko časa najde človek prostor, ki ostane v srcu in spominu in ki ima prav posebno energijo. Letos se je zgodilo na Murterju, v kampu Kosirina (ponekod tudi Kosirna). Sam po sebi nič posebnega, le eno zvezdico so mu pripeli, a ta se sveti, da je veselje. Parcela je bila sveže pokošena, dišalo je noč in dan, razgled pa tak, da padeš dol in kar odplavaš. Vreme je bilo za vikat, kopanje v morju pa pravi užitek. Kamp leži na zunanji strani otoka, recepcija pa je na drugi strani otoka in popoldan se pripelje gospod na skuterju, da naredi prijavo. Lepo počasi, malo poklepeta in gre naprej. Nihče te ne nažene peš po kampu, zapestnice ne dobiš, nalepke tudi ne. Ko najdeš prostor, ki ti diši (dobesedno!!), postaviš prnje in ko greš dalje, pokupiš prnje in odideš. Sanitarije niso pojem elegance, mnogi bi se zmrdovali, ampak meni je bilo super. Cel paket in vsaka posamična stvar. Mislim pa, da tak občutek ni stvar urejenosti ali neurejenosti kampa, nekateri imajo tisto nekaj, česar drugi nimajo………………je ne sais quoi, ampak tale Kosirina mi je ukradla srce in se vsaj 10x na dan spomnim na ta košček Zemlje.