Tako so se včasih jezili nad pretiranim številom betonskih hotelov v Portorožu. Zdaj je seveda še bolj pozidan, kot na zadnji razglednici iz leta 1976. Je pa vsaj Palace obnovljen, kar štejem v velik plus, čeprav paviljoni prav kazijo obalo, da ne govorimo o nekaterih lokalih...

Ko smo že pri paviljonih, za tistega na 4. razlgednici , ki je lepo pobarvan na rožnato, ne vem kaj je. Mogoče kdo ve?

Takole je bilo l. 1962 na Hvaru. V bistvu se ni preveč spremenil, kot se lahko vidi na zadnji sliki. Na drugi strani zaliva, so seveda zrasli hoteli, a v smer proti vzhodu je zadaj na polju je zraslo par hiš in to je to. Večino teras je zaraslo zelenje, obdeluje se bolj malo.

Spodaj v luki in pri tudi samostanu je tudi vse več ali manj isto, izven sezone se celo najde kakšen privez. Stanje v pristanišču je na splošno enako, kot ga je opisal Bogić v svoji skripti iz konca sedemdesetih let. Naj kar bo tako, čeprav nam poleti dela težave....

Samostan Dajla je eden izmed tistih nesrečnih objektov, kjer se prepirajo višji interesi, stavba pa propada. Ne bom politiziral, ker nisem poklican zato, lahko pa napišem, da je kaštel lep primerek neoklasicistične arhitekture iz 19. stoletja. Leta 1835 so ga dobili Benediktinci in ga preuredili v samostan. Po 2. svetovni vojni je bil tu dom za upokojence, v osemdesetih so ga malo preuredili z nagravžnimi dodatki, ki jih lahko vidite na zadnji sliki.

Od začetka devetdesetih je samostan zapuščen, okolica pa je primerna za krajši zimski sprehod, le ob obali se ne da iti, ker nekater hiše segajo do vode in se ne da mimo.

Sredi mesta Silba na otoku Silba je lep vrt in na vrtu je razstava akademske kiparke Marije Ujevič – Galetović. Malo futuristična in malo fantastična razstava kipov se lepo ujema z jesensko toplino otoka in vabilu k ogledu se rad odzoveš. Vstop na vrt je prijazen – pred vrati je nabiralniček, piše da je vstopnina 10 kn na osebno, na stolu zraven pa so razglednice za spomin. Self service torej, zaupanje gre v obe smeri in seveda smo dali 20 kn za dve osebi.

Marija Ujevič – Galetović je ena najbolj znanih hrvaških akademskih kipark, njen kip žena – mačka (prva in četrta slika) pa je res nekaj posebnega, znan tudi po svetu.

Na poti iz Črne Gore sem se odločil obiskat Mostar, ker me je vedno zanimalo kako v živo izgleda most, ki je bil porušen in obnovljen.
Šel sem čez mejni prehod Vilusi, kjer so me malodane rektalno pregledali na bosanski strani, potem pa je sledila zelo zanimiva in slikovita pot do Mostarja.

Slišal sem, da so ga obnavljali tako, da so oštevilčevali kamnite bloke, ki so padli v Neretvo in zdaj, ko je obnovljen, večina kamnov stoji na istem mestu kot je bila prej. Nadomestili so samo tiste, ki so se zdrobili ali preveč poškodovali in ki so utrpeli direktni zadetek.

Mostar je poln življenja tudi konec septembra, turisti se gnetejo na mostu in na ulicah, kjer prodajajo vse sorte spominkov, iz gostilnic pa diši po čevapčičih in pleskavicah. Kot mi je zagotovil prijazen tip, ki mi je prodal đezvo, je to skoraj edina stvar, ki je res narejena tam, ostalo je bolj turška roba.

Stari del mesta neposredno ob mostu je izjemno lep. Kamnite hiše s kamnitimi strehami in ulice, tlakovane s kamnom in seveda Stari most ( vse o mostu: sl.wikipedia.org(Mostar) ), ko pa sem se povzpel po stopnicah na eno od glavnih ulic, sem se soočil s takšno napol podrto stavbo (glej 5. fotko). Takšnih je še nekaj v mestu, na njih pa visijo opozorila, da se občasno kaj poruši in da hoja in parkiranje ob stavbi ni priporočljiva.

Mostar in tudi druga mesta v BiH se vsekakor splača it pogledat.

Od 14. stoletja naprej med glavnim lukobranom in zadarskim obzidjem vozi barkajol. Vožnja traja malo več kot minuto, stane pa 5 kun na osebo. Iz marine Tankerkomerc nam pot do centra skrajša za dobrih 15 minut. Barkajol dela poleti od jutra pa tja do polnoči, če je v mestu kakšna prireditev pa tudi dlje.

Koncesijo za prevoz ima družina v kateri se vse generacije ukvarjajo s tem načinom prevoza. Če nas vozi najstarejši, bodimo pridni, ker smo lahko hitro kregani. Upravičeno se tudi jezi na vse čolne, ki vozijo s preveliko hitrostjo v luki.

Ni ga obliskovalca Oliba, ki med svojim raziskovanjem otoka ne bi naletel na Kulo - kamnito lepotico - trdnjavo, ki mogočna stoji nekje na sredini vasi. Kulo so - končno - vsaj za nas, ki tja prihajamo že leta, letos obnovili. Vstop vanjo sicer ni možen, oz. je možen, če se dogovoriš z županom Ivico, ki ima ključ, neuradno zaradi vandalizma, uradno pa zaradi meni neznanega razloga. Kakorkoli že, če vam uspe, da si jo ogledate od znotraj, vam ne bo žal, še bolj pa boste zadovoljni z razgledom, ki ga boste občudovali z vrha.

Iz Molunata v notranjost se najprej povzpnemo in potem počasi spuščamo proti Konavljam. Odlične cestice za kolesarske podvige, lahko jo pičimo tudi proti rtu Prevlaka. Edino za navtike je malo nerodno, ker nisem opazil, da bi se dalo kje najeti kolo.

Nekje 5km od obale naletimo na star železniški most. To je ostanek stare Avstro-Ogrske ozkotirne proge (Dubrovnik) - Uskoplje - Zelenika, ki je bila ukinjena leta 1969. Približno pot proge sem označil na maps.google.si tako da si lahko predstavljate kje je to bilo.

Nekako mimogrede smo se oglasili še v Ninu, zibelki hrvaške državnosti in pomorstva. Ljubitelji zgodovine naj si omislijo kakšno knjižico ali kar vodiča, ker je ogromno ruševin za videt. Mene je sicer malo razočaralo mesto, ni tako "kompaktno" kot npr Osor, ampak je v bistvu vas v ostankih mesta.

Restavracije imajo kar ugodne cene, nismo sprobali, ker smo bili kot že rečeno nekako mimogrede. Parkplacov je dovolj na tej in oni strani mosta, so pa v sezoni za plačat. Z barko pa se ne da priti, ker so globine minimalne (1m ali še manj). Na drugi strani mesta je raj za kite surferje, pa ne prav lep pogled na nekakšno tovarno. A niso mogli najt drugega mesta?

Prvi dve črnobeli razglednici sta iz začetka šestdesetih let, tretja slika pa je že iz tega tisočletja... V glavnem, pristanišče je skoraj takšno kot včasih, ceste so seveda asfaltirane, pa zdi se da je več zelenja kot včasih.

Zrasla je tudi mala marina in pa seveda tudi industrija na drugi strani zaliva, ki pa jo veselo ignoriramo. Tako gre to...