Gostilnica Kamenar je poleg picerije edini lokal s hrano, ki je odprt takrat, ko drugi pavzirajo. Sredi mestnega trga v Primoštenu je bila ravno prav za praznovanje 1. maja. Ponudba je kar široka, osebje je prijazno in veseli so, da si prišel na obed in da se lahko končno spet enkrat z gostom pomenjo po domače.

Ta letni čas je prepoln Čehov in Poljakov, tudi Japoncev se je usulo. Poleti presedlajo na nemščino, kakšna škarpena izpod frizera zagotovo pade, pa čevapičiči in bolonjez tudi. Eh, ne razumem ljudi, ki ne poskusijo lokalne hrane in drgnejo repertoar iz lokalnega dvorišča, but, o okusih se ne razpravlja. Naša škarpena je bila sveža, dobro pečena, školjke so plavale v dobri buzari, karpačo iz tune pa sicer malo preslan, a tragedije ni bilo.

Za začetek in konec pa žganjica iz rogača, imajo pa tudi ono drugo s Šolte……. kapiš? Dobro za ponovit in za dobro ceno. Se naješ rib in ostale dobre morske košte. Še pridem!

Vem, da malo pretiravam, pa vseeno. Prvi malo bolj resno topel dan - ko se bo dalo posedeti zunaj - bo treba napasti enkratno konobo v Voloskem.

Konoba v pravem pomenu besede, majhna in natlačena, strežejo pa res dobro morsko košto. Tako domačo, kaj boš jedel, pa si izbereš kar sam, kuhar pa potem po dogovoru pripravi. Imajo res vse , kar človeku poželi srce. Celo nekako romantično je jesti na klopeh na ulici, lepo okrogli mucek pa je dokaz, da je konoba res dobra in prijazna. Seveda je dobil ribjo glavo. Mi je bilo sicer žal, ampak saj veste... jaz & mucki.

V prvi polovici avgusta, ko je sezona še kako v teku smo se vračali proti Istri in poskušali srečo v Maračolu, ker je že 3 dni pihala močna burja in smo hoteli spati na boji.

No, sreče nismo imeli, saj so bile vse boje v Maračolu nabito polne, na nekaterih sta viseli celo po dve barki.

Tako smo se odpeljali za vogal v Podkujni in se s krmo privezali na NE obalo in vrgli vso verigo. Tako nam je burja najmananj pihala in nas vlekla stran od obale.

Prvič smo na barki preizkusili gradelo - rostfraj nosilec za na ograjo in žare za enkratno uporabo. Ribice in popečen kruh z olivčkom in česnom. Odlično! S temi žarčki res skoraj ne moreš falit.
V ribarnici na Malem Lošinju smo kupili orade in srdele in vse skupaj vrgli gor, kadilo se je pa proti barkam na drugi strani zaliva. Hvala bogu, da vonjav niso vzeli kot vabilo, ker smo vse obrali!

@sabina: Evo ena cela riba na fotki za spremembo - še preden je šla z gradele!

Skoraj pravilo je že postalo, da ko se ustavimo v Zapuntelu, gremo v Škrilo.

To je preprosta gostilna z lepim razgledom na ves zaliv, pred gostilno ima zlata vredne borovce, ki čez dan delajo prijetno senco, na terasi gostilne pa je prijetno tudi če zelo piha, ker imajo pokrito in zaščiteno.

Letos avgusta smo se spet ustavili tam in si privoščili škampe na buzari, kilskega brancina, solate, slani krompir, liter vina in lite vode in za vse skupaj odšteli 720 kun (za palačinke je zmanjkalo prostora). Za 4 osebe se mi to zdi zelo sprejemljivo, predvsem zato, ker smo buzaro vso pomazali in brancina, ki je bil vrhunsko pripravljen na gradeli, ogulili do konca.

Vsekakor nas bodo še videli.

Konoba Toklarija v Sovinjskem polju je posebna vrsta domače gostilne. Jemo tisto, kar nam maestro pripravi, zmenimo se le za število hodov. Ponujajo domače jedi na moderen način, rib pa tu ne bomo iskali. Na vrtu sedimo pod ogromno Cedro, v notranjosti pa nam družbo dela torkla.

Naša družba je prišla na (za to konobo) krajšo večerjo, predjedi so bile odlične, za začetek tris -fige na maslu, popki regrata in kozji sir (na 3. sliki). Ostalo pa je bilo tudi vrhunsko - carpaccio, bobići in njoki s črnimi tartufi, ter za konec čokoladna tortica in fenomenalna skutica na žajbljevi marmeladi, ki si zasluži 6 zvezdic. Cene so odvisne od števila hodov in tega kaj jemo, plačamo za kvaliteto, a nam ne bo žal. Če smo pridni, dobimo še kakšno buteljko za domov.

Pred prihodom obvezno pokličite Nevia na tel.: +385 52 663 031. Če pridemo nenapovedani se nam lahko zgodi, da ostanemo lačni.

Še opozorilo, ko se peljemo proti Sovinjaku in zavijemo malo za Istrskimi toplicami desno nas bo GPS (na iPhone-u) besno usmerjal na napačno cesto. Držimo se glavne ceste in ne zavijamo na stransko! Iz smeri Buzeta je lažje najti.

V Suhi punti, takoj za otokom Katina so boje in istoimenska gostilna. Kmalu za tem, ko se privežemo, pridejo kornatski rangerji in poberejo vstopnino za park.

V gostilni pa je mojster gradele, kot ga še nisem videl. Mi smo od prijateljev dobili 7,5Kg velikega Zobatca in smo prosili mojstra naj nam ga speče na gradeli v kosu. Po dveh urah pečenja smo lahko uživali v eni izmed najboljših rib, kar sem jih kdaj jedel. Na kratko - obvlada.

Drugače se seveda v gostilni dobi kakšno in lignje, odličen krompir za prilogo in seveda zeljnato solato. Vino je bolj "domače" kvalitete, a se nihče ne jezi, če za posladek prinesemo svojo buteljko. Za sladico pa palačinke, na katere moramo včasih malo počakati, recimo če pride kup švabov na frigane lignje. Pa kaj potem, se pa ta čas malo kopamo v kristalno čisti vodi.

O ceni težko govorim, ker smo jedli čisto izven konteksta, a se splača priti pogledat, stopiti za hišo in pogledati mojstra pri delu.

Suha punta je sicer kar širok sistem zalivov in prelivov, vendar se veliki valovi ne bodo razvili, s kakšnim nevihtnim zahodnikom pa bomo vseeno imeli probleme. V zalivu piha velikokrat namesto maestrala lokalni veter kvarnerun, ki po besedeah domačinov piha iz smeri NNE. Ponoči pa iz razgretih otoko veje burin, ki nas prijetno hladi.

Če je Muna prepolna in je vreme stabilno ali pihajo vetrovi, ki niso burja, je Koromašna fajn zaliv za sidranje. Na zemljevidu sicer izgleda, da je globoko, ampak mi smo se sidrali na 8 metrih. Čez noč je bilo ok, ko pa je potegnil jugo, nam je sidro začelo orati, ampak takrat smo itak šli naprej.

V Koromašni smo v južnem kraku našli prikupno družinsko konobo z muringi in dobrim betonskim pomolom.

Ob pomolu ni preveč globoko, tako da če ste z jadrnico se je treba vezat s premcem naprej in muring dat na krmo.

Mama nam je na gradelo vrgla eno škarpeno in eno orado, skupaj 1,2 kg, zraven smo imeli klasiko - slan krompir in blitvo, pred tem pa smo si privoščili ribjo juho, ki je bila malo preveč napoprana, ampak vseeno odlična.
S tremi solatami in litrom vina in litrom vode smo za tri plačali 610 kun. Ribe so bile odlične in odlično tudi pripravljene. Še pridemo!

Letos sem šel po dolgem času spet v Liski, kjer je bila po mojem mnenju najboljša gostilna na Jadranu sploh.

Odlično je bilo vse od ambienta - so imeli separejčke, ločene z goščavo, ki je bila lepo urejena, eno ali dve veliki mizi pod streho, odlična stranišča in vrhunsko kuhinjo. Zdaj tega ni več. Vprašal sem lastnike kako to, pa so mi rekli, da se jim ne ljubi več ukvarjati z gostilno in imajo samo penzionske goste.

Drugače je bila to odlična postojanka, ko si priplul čez Kvarner, če le ni pihala prehuda burja.

Zaliv je namreč odprt proti severu, pa tudi burja se lepo zlije čez hrib in potegne tudi do 70 vozlov. Takrat, ali pa raje že prej pa samo bejži!

Spet se oglašam s par slikcami Budve, kjer v zalivu Rusi besno gradijo hotelsko naselje. Budva je kar zabasana, pristanišče pa tudi z manjšimi in večjimi barkami. Kar se tiče tankanja, sem v bistvu iskal bencin za Zippota pa sem ga komaj našel v majhni trgovinici v stari Budvi, drugje so več ali manj samo debelo gledali...

Na zadnjih dveh slikah pa Slovenska plaža, kjer je vrsta gostiln in v eni izmed njih (Zeleni gaj) smo imeli urejen penzion. Gostilna je specializirana za morsko hrano imajo pa tudi dobre mesne jedi. Normalno kosilo pride okoli 20€ skupaj s pijačo. Hrana je na splošno cenejša kot pri nas, pijača pa dražja. Zanimivo je, da je tudi sadje dražje, kilo grozdja je tam okoli 4€.

Rovenska in Veli Lošinj sta za navtike dokaj neugodna, vezov ni nič, Veli je odprt na burjo, v Rovenski pa že popoldanski maestral naredi na pomolu veliko zabavo. Vprašanje je, kako je s sidranjem na sredini zaliva ali pri velikem valobranu. Mandrač je v obeh mestih zabasan. No, tokrat je bila (za spremembo) bonaca, pa še gumenjak sem spraviil v kot in sva bila parkirana direktno v gostilni Mol. Namen - preseravanje.

Takoj na začetku so padli surovi škampi (ki so še malo pomahali), potem pa karpačo iz inčunov in res dobra buzara iz klapavic. Mogoče bi dal sam malo manj limone na karpačo, ampak to so že detajli.

Nato je padla še Škarpena, ki je bila sveža, dobra in odlično pripravljena (imajo gradelo), za sladico pa sva posrkala odličen sorbet. Za vse skupaj + šnopc in odlično domače vino sva dala 450Kn po osebi, kar je v bistvu veliko.

Ampak, sestavine so bile sveže in odlično pripravljene, namen je bil preseravanje, tako da pridemo še. Se da pa tudi jesti po normalnih cenah, samo pametno je treba izbrati, pa je.