Senj je zanimiv, ker je drugačen. Ni tako turistično razvit kot nekatera turistična središča, ampak živi eno svojo zgodbo.

V začetku februarja me je firbec popeljal do Senja in povzpela sva se tudi do trdnjave Nehaj na vrhu hribčka. V trdnjavi je muzej, ki ima stalne razstave o senjskih uskokih, o senjskih cerkvah skozi zgodovino in o zgodovini same trdnjave, ki se začenja leta 1558.

Cene vstopnic za muzej so od 7 kun za otroke in študente, do 20 kun za odrasle. Odprt je vsak dan od 10:00 do 18:00, poleti (julij in avgust) pa od 9:00 do 21:00.

Na strani www.hak.hr imajo dober zemljevid hrvaških cest. Imajo tudi webcam slike in ti dve sta iz Senja in kot se da razbrati piha močna burja in malo sneži!

Med severom in jugom severne poloble + trdnjava Nehaj v Senju

Za krajše jesensko potepanje po Dalmaciji sva najela avtodom in izkušnja je odlična. Vreme je seveda pomagalo k prijetnemu vzdušju, sonce je grelo in morje je bilo ravno pravšnje za kopanje, pa še v kampu ni treba iskati sence.

Od Karlobaga do Senja je veliko malih obcestnih kampov, ki so odlični za prenočevanje ali le za postanek - midva sva se na poti domov ustavila na jadranski magistrali v restavraciji Hazienda (kar dobro kosilo so nama postregli), takoj zraven pa je kamp Rača. Uradno je sicer oktobra že zaprt, rampa pa je dvignjena in za parkiranje nič ne računajo. Še več – prijazna domačina sta naju vprašala, če bova prenočila, da nama priklopijo elektriko in vodo. Midva sva se tokrat le skopala in nadaljevala pot proti domu.

Res sva se imela lepo in predvsem veliko manj packarije kot z jadrnico... Preden tam dvigneš sidro, si tu že na poti in prav vseeno je, v katero smer je odprt zaliv – pač obrneš hišico in je. Moj trenuten rezultat je jadrnica : avtodom – 0 : 1!

Iz Vrbnika se lepo vidi Novi Vinodolski in Crikvenica. Žlahtino pa se kupi dol v kmetijski zadrugi, kjer je cenejša...

Po dobrih desetih letih smo se spet oglasili v AC Politin in ugotovili, da se je kar spremenil. Na recepciji te pred prijavo seveda po novem ne spustijo not, lahko pa si greš peš izbrat parcelo. Priporočam, da vam tetice najprej označijo na zemljevidu katere parcele so rezervirane, da ne bo letanja gor dol po kampu.

Ta najdražje parcele se ne razlikujejo preveč od cenejših, tako da ni tragedije, če nismo preveč ob morju, konkretne sence pa tako ali tako ni nikjer. Je pa zelo lepo urejena plaža in na sploh so vsi objekti zelo lepi. Ponoči kamp razsvetlijo lučke, tako da imamo občutek kot da bivamo na sredi novoletne jelke. WC-ji so sploh ponoči prava atrakcija z modrimi lučmi... Za moj občutek malo preveč vsega, kje so tisti časi, ko smo rabili baterijo do stranišča.

Krk je blizu in je dostopen po potki ob obali, ene četrt ure lagodnega sprehoda je do tja. Cenovno pa se kamp uvršča v povprečje.

Fantastičen otok in (pre)lepi zaliv(čk)i, kjer zmoti samo navtična gneča.

Ravno se dobro namestiva v enega izmed njih, ko pripljuje gliser. S tipskim slovenskim zdraharstvom možak potem ukazuje ženi, ki reva nima pojma o ničemur in nama zmoti blaženi jesenski mir. Noč naju doleti v prelepi samoti, zjutraj izvedem indijansko savno, opoldne jahava vaove juga, naslednji dan pa naju fatalni jugo z dežjem skoraj ugonobi. Ni bila ravno šala.

Več o podobnih potovanjih na: povodovanja.blogspot.com

Tokrat se oglašam z Raba, prva razglednica je iz l. 1937, takrat si videl latinsko jadro tudi kar tako, ne samo na prireditvah.

Na drugi sliki je Jadrolinijina ladja Vuk Karadžić, ki je bil zgrajen l. 1953 v ladjedelnic Uljanik v Puli. Skupaj s sestrskimi ladjami Vladimir Nazor, Njegoš, Aleksa Šantić, Ivan Cankar in Kosta Racin je takrat pomenil pravo revolucijo železnih diesel ladij v floti jadrolinije. Na tretji razglednici je tudi ena izmed teh ladij.

Četrta je iz l. 1969., desno spodaj je slikano iz trajekta, na sliki je ladja Jugoslavija, Jadran ali pa Jedinstvo - ena izmed treh sestrskih ladij - žal se iz razglednice ne da razbrati za katera je. Zeleni avto je mercedes, rdeči zna biti Austin Morris.

Da ne nakladam preveč, zadnja razglednica je iz l. 1984, Rab iz zraka, levo v zalivu pa še ni marine.

Tudi če smo na Rabu samo par uric je nujno, da se povzpnemo na Tajrun (torrione ali veliki stolp cerkve sv. Kristoforja).

Na vrh se pride po stopnicah, ki spominjajo na film Vrtoglavica, ampak razgled na vrhu je fenomenalen. Stari del Raba je kot na dlani, stolpi ostalih cerkvic (sv. Janez Evangelist, sv. Križ in Katedrala Marijinega Vnebovzetja), lepo se vidi Barbatski kanal, Velebit in otok Pag.

Drugače pa je na Rabu vsaj izven sezone težko dobiti kakšno dobro kosilo (če smo seveda samo za par uric tam), ker vse boljše konobe začnejo delati šele ob šestih, tako da se je treba zadovoljiti s kalamari iz zamrzovalnika. Je pa seveda tako kosilo bolj poceni...

Namesto da bi Jadrolinija reševala hrvaške ladjedelnice, kupujejo stare kitajske kante.

Na liniji Valbiska-Merag zdaj vozi "nov" trajekt, Valun, ki je kot ameriški avtomobili. Na ven ogromen, znotraj pa kot bolhca. Prvo soboto v juliju je bila neznosna gužva - na trajekt sem čakal 3 ure. Skoraj tako kot pred 20 leti!

Skratka Valun pobere tri vrste avtomobilov in gre. Vrst se mi zdi da je sedem, kar pomeni manj kot pol.

Torej ko čakate, da se boste vkrcali na Valuna, štejte vrste.