Konoba Toklarija v Sovinjskem polju je posebna vrsta domače gostilne. Jemo tisto, kar nam maestro pripravi, zmenimo se le za število hodov. Ponujajo domače jedi na moderen način, rib pa tu ne bomo iskali. Na vrtu sedimo pod ogromno Cedro, v notranjosti pa nam družbo dela torkla.

Naša družba je prišla na (za to konobo) krajšo večerjo, predjedi so bile odlične, za začetek tris -fige na maslu, popki regrata in kozji sir (na 3. sliki). Ostalo pa je bilo tudi vrhunsko - carpaccio, bobići in njoki s črnimi tartufi, ter za konec čokoladna tortica in fenomenalna skutica na žajbljevi marmeladi, ki si zasluži 6 zvezdic. Cene so odvisne od števila hodov in tega kaj jemo, plačamo za kvaliteto, a nam ne bo žal. Če smo pridni, dobimo še kakšno buteljko za domov.

Pred prihodom obvezno pokličite Nevia na tel.: +385 52 663 031. Če pridemo nenapovedani se nam lahko zgodi, da ostanemo lačni.

Še opozorilo, ko se peljemo proti Sovinjaku in zavijemo malo za Istrskimi toplicami desno nas bo GPS (na iPhone-u) besno usmerjal na napačno cesto. Držimo se glavne ceste in ne zavijamo na stransko! Iz smeri Buzeta je lažje najti.

Spotoma smo se ustavili tudi v Kotlih - idilični vasici, skozi katero teče reka Mirna v središču Istre.

Korito Mirne je tam popolnoma skalnato in zelo razgibano - polno tolmunov in bazenčkov, ki kar kličejo po namakanju, voda pa kristalno čista. Februarja, ko smo bili tam, so bili nekateri zmrznjeni, ampak poleti bomo šli poskusit namočit vanje kakšen del telesa.

V Kotlih je ob reki ena konoba, ki je naprodaj, zraven pa je podirajoča se kamnita hiša, ki bi bila idealna za štalo s konji (vse skupaj namreč malo spominja na mesteca na divjem zahodu).

Malo nižje je star mlin, ki ne deluje več, pod mlinom pa dokaj velik slap (kake 3 metre ima padca) in spodaj velik tolmun in peščena plaža. Krasno skratka!

Dolgo pričakovano cestninjenje istrskega Y se je pričelo, za nas, ki uporabljamo le majhen konec od Lupoglava do tunela Učka se ni zaenkrat nič spremenilo. Cestnina je 0 Kn - prvo prijetno presenečenje.

Drugo prijetno presenečenje pa je gostilna Danilea na Ročkem polju. Pozicionirana je tik ob cesti, in sto let smo se vozili mimo nje in jo ignorirali. Letos pa smo se le odločili in napadli domač kruh, pršut, ovčji sir in skuto, za glavno jed pa telečjo kračo in restan krompirček zraven. Potem pa še kroštule (flancate) kar tako, namesto sladice, na račun hiše.

Popadali smo s stolov in tako sta ratali samo dve fotografiji. Za odlično kosilo pa smo odšteli samo 25€ na osebo.

Ker je istarski Y eno samo gradbišče, smo se na poti iz Rovinja odločili peljati se po notranjosti Istre in si šli pogledati najmanjše mesto na Svetu, Hum.

Nadejali smo se kakšne mineštre v humski konobi, a so nekaj delali v njej in je bila zaprta.

Hum je staro srednjeveško mesto - glavna gradska vrata so iz XI. stoletja, današnji videz pa naj bi dobila leta 1562.

Z izjemo ene ali dveh hiš, je Hum izredno lepo vzdrževan. Hiše so kamnite, imajo celo nekakšen zen vrtiček na južni strani mesta, trgovinico s spominki, konobo in dve možnosti za nočitve: pri Franku Blagoniću in Neli Gaber.

Imajo tudi lepo urejeno pokopališče in lepo urejeno ločevanje odpadkov, le cvetje na grobovih je bilo vse umetno - na vseh grobovih. No ja...

Vsekakor se splača it pogledat bodisi kot enodnevni izlet ali pa tudi prespati. Na www.hum.hr se da dobiti kontakte od apartmajev in povprašati za cene.

Na prvi fotki je v ozadju zasnežena Učka, na drugi humska konoba, tretja in četrta pa sta tisti zen vrtiček. Lepo. Še pridemo na tisto mineštro.

V tej oštariji sem vedno dobro papal, zato sem 2.maja povabil tudi prijatelje. Vse je bilo kot ponavadi. Ko pa je prijatelj namesto naročenega bifteka dobil nekaj trdega kot podplat smo bili pa razočarani. Ko smo opozorili gazdarico, da je meso zanič, nas je nadrla češ kaj pa mi vemo kaj je biftek, in kdo nas je sploh vabil k njej.

Pri sosednji mizi so se taljanci mastili s lepo pljučno pa še v rit jim je lezla. Torej v to gostilno samo z dobrim znanjem italjanščine.

V Luki Koper so izbrali ime za novo bojo, opremljeno z merilno sondo, ki bo na portal www.zivetispristaniscem.si pošiljala podatke o kakovosti luškega morja.

Izbrali so ime REBEKA, ki ga je predlagal eden izmed solastnikov portala Adria Log. Utemeljitev imena je RE_ferenčna B_oja E_kologije K_oprskega A_kvatorija.

A to še ni konec zgodbe, Rebeka je ime tudi njegovi muci, ki je prišla iz zavetišča, zdaj pa skupaj z mucom Rolandom pomaga pri odkrivanju Jadrana. Eno izmed njenih dogodivščin si lahko preberete v sporočilu Mucek na počitnicah - na kubik, celoten članek o boji pa preberite na www.zivetispristaniscem.si.

(p.s.: vse slike razen muce smo si sposodili s tega portala)

Vsak ki je šel v do osemdesetih (ali pa prej) po cesti na Reko na morje ali z morja se mora spomnit Rozalije. Pa sendvičev s pršutom... Pa kolon po stari cesti in cjazenja čez Rijeko in potem naprej po jadranski magistrali....

Kolone so še vedno, Rozalija pa tudi še stoji in obratuje. Za sendvič nisem vprašal, sem dal pa za kofe in mineralno 10 kun in zmotil omizje lokalcev pri pogovoru. Terasa je bila prazna, lokal pa tak, kot da bil stopil iz osemdesetih a ličen in čist.

Nekaj časa je bila edina aktivna črpalka za barke samo tista v marini Portorož, kar je našim navtikom delalo kar nekaj preglavic, zdaj pa so odprli novo staro pumpo v mandraču v Izoli, le na drugi strani vhoda v mandrač.

Tokrat se je v tej vlogi znašel Petrol.

Na črpalki je tudi manjša trgovinica z osnovnimi potrebami, gorivo pa lahko točijo plovila z do 3 metre ugreza.

Vem, da malo pretiravam, pa vseeno. Prvi malo bolj resno topel dan - ko se bo dalo posedeti zunaj - bo treba napasti enkratno konobo v Voloskem.

Konoba v pravem pomenu besede, majhna in natlačena, strežejo pa res dobro morsko košto. Tako domačo, kaj boš jedel, pa si izbereš kar sam, kuhar pa potem po dogovoru pripravi. Imajo res vse , kar človeku poželi srce. Celo nekako romantično je jesti na klopeh na ulici, lepo okrogli mucek pa je dokaz, da je konoba res dobra in prijazna. Seveda je dobil ribjo glavo. Mi je bilo sicer žal, ampak saj veste... jaz & mucki.

Majsko srečanje društev turističnih novinarjev Hrvaške, Slovenije in Turčije je potekalo v prelepi dami hrvaškega turizma, v Opatiji.

Po srečanju z županom in predstavniki turistične skupnosti so nas odpeljali v restavracijo Plavi podrum, ki je daleč naokoli znana po svoji izvrstni kuhinji, ki smo se jim brez upiranja prepustili.

Ker smo bili precej lačni smo začeli s pomakanjem kruha v različna olivna olja (od bolj pikantnih do povsem blagih), zanimivost pa je povsem črn kruh (kot bi ga namakali v tinti lignjev).

Začeli smo z gamberi na rukoli s pinjoli in na tanko narezanimi šampinjoni, tankimi fileti tune s tartufi, prav tako na rukoli, zraven pa je bil merlotov sorbet in pena iz campari juica. Ob tem smo pokušali lokalno Malvazijo družine Veralda.

Drugi hod smo začeli z rižoto z dalmatinskimi kozicami in kvarnerskim škampom, v rižoto pa so bili vmešani šparglji in list koprive. Ob tem so nam postregli Sauvignon vinarja Korak.

V tretje smo dobili gosja jetra, ki so bila mehka kot maslo, filet brancina ter bakala v hrustljavem tortelinu, ki smo ga namakali v omako iz bučk, ob tem pa smo pili Pošip l. 06 iz Korta Katarine.

Na koncu še sladica: čokoladni mousse z vanilijevim sladoledom in nekaj kapljicami olivnega olja! Nenavadna, a zelo dobra kombinacija.

Za konec smo pokusili še črno vino, in sicer Postup mare l. 07 s Pelješca.

Torej najlepša hvala hrvaškim novinarskim kolegom in seveda gostiteljem. Še se priporočamo!