Po jesenskem kosilu na obali sva šla pogledat še ostanke naselja Zlatorog. Na zgornjem so v hišicah skavti iz Umaga, spodaj pa so le še ostanki potke in razpokane betonske plošče na katerih so nekoč stale male, dvoposteljne hišice z umivalnikom. Restavracija je razsuta in bi jo bilo nujno treba podreti, ker je gozdiček drugače zelo lep, obala pa je sploh lepo urejena. Poleti deluje mali lokal, ki ima tudi igrišče za odbojko na mivki.

Tole je Stella Maris in teniško igrišče v Umagu. Kamp je tak kot pred dvajsetimi leti, ko smo bili nazadnje tam, tele umetne lagune pa se ne spomnim. Pozno popoldan se je iz smeri Italije privlekla meglica.

Za vse tiste, ki se jim ne da pešačiti pa info, da vlakec vozi!

Za razliko od severne obale, kjer je le hotel in pogled na marino, je na južni obali Umaga je par konob, ki so lepo skrite pred burjo in se da v njih posedeti in uživati v žarkih jesenskega sončka.

Ni naju motil jedilni list s fotografijami, prebolela sva, da ni bilo bakalarja. Je pa bila odlična biska in medica, solata iz hobotnice, slane sardelice in potem še malo ribic in pa mešana fritura in seveda malvazija. Pa še dva sorbeta za konec. 250Kn (35€) na osebo se zdi pravšnja cena za užitek ob obali. Zraven pa Italijani natepavajo škampe, nemci mešano na žaru, pa smo vsi veseli. Vseena 100x bolj mirno kot v Piranu in bonaca namesto burje.

Hrana brez presežkov, a dobra lokacija (in lepo urejeno), ki premami da ne greš raje v notranjost Istre. Pa en dvojni plus v malo redovalnico za prijaznost!

Zgodnja pomlad v Umagu, mestna plaža jasno prazna - morje 9°C :-)

Samostan Dajla je eden izmed tistih nesrečnih objektov, kjer se prepirajo višji interesi, stavba pa propada. Ne bom politiziral, ker nisem poklican zato, lahko pa napišem, da je kaštel lep primerek neoklasicistične arhitekture iz 19. stoletja. Leta 1835 so ga dobili Benediktinci in ga preuredili v samostan. Po 2. svetovni vojni je bil tu dom za upokojence, v osemdesetih so ga malo preuredili z nagravžnimi dodatki, ki jih lahko vidite na zadnji sliki.

Od začetka devetdesetih je samostan zapuščen, okolica pa je primerna za krajši zimski sprehod, le ob obali se ne da iti, ker nekater hiše segajo do vode in se ne da mimo.

Poznopopoldanski oogled na samostan v Dalji z vrha hriba v Maredi.

Prejšnji vikend sva se odpravila v taverno Maruzzella v Zambratiji. Je lepo ob cesti z velikim parkplacem, odprta celo leto in lahko se plača s karticami. Od pomola v Zambratiji je oddaljena 500m, tam se da pristat tudi z malo večjim čolnom.

V glavnem - dobro. Spet klasika za malo več kot 500Kn, velik plus je da pečejo svoj kruhek, da so mešane školjke res mešane (jakobinke, kaneštrele, mušule, dondole....) in buzara dobro narejena. Črni rižoti je malo ponagajala začinka, a so vtis popravili listi na žaru. Sladica je žal bila iz trgovine, tako da bi jo najraje preskočila.

V glavnem, se splača obiskat, če pa ste v Zambratiji pa obvezen obisk, kljub malim kiksom, ki pa jih zaradi zelo kulturnih cen oprostimo.

Ta vikend so Italijani iz Padske nižine pošiljali kosme megle, ki jih je maestral nosil proti Istri. Vitriol je zaradi privetrne lege odpadel, gostilne (tiste brez barvnih fotografij hrane) so bile večalimanj zaprte in tako je padla pijača šele v lepo zrihtanem, dokaj praznem hotelskem naselju. Pa ni bil Martini, ampak Istra Vermouth, pa ni bil morski ampak rečni galeb (ni čudno da se je raje kopal v bazenu kot v morju).

Končno spet topli dnevi in to nedeljo sva šla do Novigrada in se ustavila v gostilni Mandrač, kje drugje kot v Novigradskem mandraču, kjer je tudi še gostilna Sidro. Obe gostilni sta približno na istem nivoju, tako da je v bistvu vseeno v katero zavijemo. Privoščila sva si klasično nedeljsko kosilo, školjkice (mušule in pa dondole na ledu), nato malo rižotke s šparglji in kozicami, pašto s škampi in jakobinkami (slika žal ni uspela) za glavno jed pa porcijskega lista in pa kalamarčke.

V glavnem brez pripomb, a tudi brez kakšnih presežkov. Rižota in pašta bi bili lahko malo bolj dodelani, a je zato vtis popravila sladica - odlična domača čokoladna torta. Kvaliteta spominja na Rivico v Malinski na Krku, le da se tukaj ne gredo neke fensijade. Dobro in 350Kn po osebi za 4 hode + pozdravček iz kuhinje + malo namakanja kruhka v odlično Babičevo oljčno olje. Še pridemo.

Za kakšno dobro kapljico pa se splača zaviti v Vitriol na severozahodni obali.

En postanek v pred izlivom reke Mirne, takoj pod Kamnolomom, kjer se odpira lep pogled na most, cesto in drugo stran zaliva, kjer so ostanki še enega kamnoloma... Iz tega na severni strani še vedno vozijo kamenje z ladjami, predvidevam v tovarno cementa v Umagu. Ladji na sliki sta po moje Rock in Rock II, ki so ju pred leti popravljali v ladjedelnici Malem Lošinju.