Ob morju je bilo toplo, celih 17 stopinj je kazal termometer in dan je bil pravšnji za izlet na sonce - šli smo v Volosko, tik pred Opatijo. Ob obali - Lungomare - pridete peš vse do Lovrana, ali še dalj, spremljajo pa vas lepi vrtovi, krasne vile, udobni hoteli in seveda mestni mucki. Brez njih ni pravega sprehoda, tale oranžni sladkorček pa me je lepo pozdravil in se pošmajhal vame. Sedaj sva prijatelja.

Letos zaradi tople pomladi vse cveti in dehti in Opatija je eden izmed krajev, kamor se radi zapeljemo v tem času. V parku je pravi botanični vrt, od tipičnega avstro-ogrskega pa do nasada bambusa, kjer pričakujemo da bo zdaj zdaj priletel kakšen ninja.

Drugače je zaradi toplega vremena sezona špargljev že v polnem teku, velo fritajo v Lovranu smo že zamudili, pa ni hudega - do konca aprila so na voljo v vsaki domači gostilnici.

Opatija je bila zame v preteklosti le kraj, kjer se konča avtocesta in prične počasnejši tempo vožnje do trajektne luke v Brestovi. To poletje pa je nekajkrat postala končna destinacija, in moram priznati da smo bili vsi navdušeni nad krajem in ponudbo.

Opatija je dobro znana predvsem po arhitekturi, neštetih vilah, nekaterih ki nudijo namestitve in hoteleke usluge in drugih, ki so v privatni lasti. Vse izmed njih so vredne ogleda ob sprehodu po mondenem obalnem mestecu in tamkajšnih prelepih parkih.

Lepoto mesta skazi le nekaj zapuščenih in razpadajočih objektov, kot je hotel na zadnji sliki v samem centru mesta, vendar pa le-tega zaradi drugih lepot in odlične ponudbe sploh ni bilo opaziti, dejansko celotnega vtisa ne morem povzeti v enem prispevku, zato pričakujte follow-up.

Vem, da malo pretiravam, pa vseeno. Prvi malo bolj resno topel dan - ko se bo dalo posedeti zunaj - bo treba napasti enkratno konobo v Voloskem.

Konoba v pravem pomenu besede, majhna in natlačena, strežejo pa res dobro morsko košto. Tako domačo, kaj boš jedel, pa si izbereš kar sam, kuhar pa potem po dogovoru pripravi. Imajo res vse , kar človeku poželi srce. Celo nekako romantično je jesti na klopeh na ulici, lepo okrogli mucek pa je dokaz, da je konoba res dobra in prijazna. Seveda je dobil ribjo glavo. Mi je bilo sicer žal, ampak saj veste... jaz & mucki.

Majsko srečanje društev turističnih novinarjev Hrvaške, Slovenije in Turčije je potekalo v prelepi dami hrvaškega turizma, v Opatiji.

Po srečanju z županom in predstavniki turistične skupnosti so nas odpeljali v restavracijo Plavi podrum, ki je daleč naokoli znana po svoji izvrstni kuhinji, ki smo se jim brez upiranja prepustili.

Ker smo bili precej lačni smo začeli s pomakanjem kruha v različna olivna olja (od bolj pikantnih do povsem blagih), zanimivost pa je povsem črn kruh (kot bi ga namakali v tinti lignjev).

Začeli smo z gamberi na rukoli s pinjoli in na tanko narezanimi šampinjoni, tankimi fileti tune s tartufi, prav tako na rukoli, zraven pa je bil merlotov sorbet in pena iz campari juica. Ob tem smo pokušali lokalno Malvazijo družine Veralda.

Drugi hod smo začeli z rižoto z dalmatinskimi kozicami in kvarnerskim škampom, v rižoto pa so bili vmešani šparglji in list koprive. Ob tem so nam postregli Sauvignon vinarja Korak.

V tretje smo dobili gosja jetra, ki so bila mehka kot maslo, filet brancina ter bakala v hrustljavem tortelinu, ki smo ga namakali v omako iz bučk, ob tem pa smo pili Pošip l. 06 iz Korta Katarine.

Na koncu še sladica: čokoladni mousse z vanilijevim sladoledom in nekaj kapljicami olivnega olja! Nenavadna, a zelo dobra kombinacija.

Za konec smo pokusili še črno vino, in sicer Postup mare l. 07 s Pelješca.

Torej najlepša hvala hrvaškim novinarskim kolegom in seveda gostiteljem. Še se priporočamo!

Zatočišče pred nedeljsko burjo sva našla v gostilni Lovranska vrata. To je že preverjena lokacija, v dnevih špargljev pa sploh. Takrat in tudi to nedeljo so imeli posebno ponudbo, za katero pa je treba vprašat, ker je ni v jedilnem listu. Čeprav je gostilna bolj domače sorte, dobiš celo pozdrav iz kuhinje - marinirane sardelce. Potem pa - šparglji!

Za predjed šparglji kar tako, potem rižota s škampi, šparglji in jagodami. Tako dobrih škampov že dolgo nisva jedla, jagode so tam zaradi vtisa, a k sreči ne motijo. Potem pa naprej domači lignji s šparglji (njam njam) in za konec še palačinke z lovranskimi maroni. Vse skupaj spet ~500Kn, se pravi - uredu cene in prijazna ponudba.

Avto se parkira na mestnih parkiriščih nad centrom, mali trgec pa najdemo najlažje, če gledamo kje je rumeni zvonik.

Reška obvoznica je že nekaj časa štiripasovnica do Bakra (oz. viadukta Sv. Kuzam). Sicer to poleti ne bo pomagalo, ker se bodo kolone preselile naprej, ampak zdaj bomo imeli vsaj varianto, da namesto v kolono proti Bakru zavijemo na A6, pa na izhod Krk in v kolono pri mestu Križišće. Za nazaj pa seveda luksuz, v primeru da ni gužve na meji pa sploh.

Drugače pa na večini nove trase razgled na nebotičnike ovirajo visoke protihrupne ograje, na tretji sliki pa je eko tunel - sončna elektrarna.

No, tole pa je veliko snega. Na www.rijeka.hr imajo zelo kvalitetne webcam slike Rijeke. Slike sem malo popravil, v živo pa si jih lahko ogledate na zgornjem linku. Na Reki naj bi bilo kar 9cm snega, priporočajo da ljudje ostanejo doma. Sicer pa tudi v Ljubljani danes dopoldan ni bilo dosti bolje. No ja, imamo vsaj zimske gume ;-)

Reka je znana kot največje pristanišče na Hrvaškem. Poleg ostalih kulturnih zanimivosti lahko na Trsatu obiščete božjepotno cerkev Marije Trsatske. Najlepše si je omenjeno svetišče ogledati z vzponom po Trsatskih stubah do cerkve in Trsatske trdnjave. S trdnjave je izredno lep pogled ob lepem vremenu na Kvarner in okoliško hribovje.

Vsak ki je šel v do osemdesetih (ali pa prej) po cesti na Reko na morje ali z morja se mora spomnit Rozalije. Pa sendvičev s pršutom... Pa kolon po stari cesti in cjazenja čez Rijeko in potem naprej po jadranski magistrali....

Kolone so še vedno, Rozalija pa tudi še stoji in obratuje. Za sendvič nisem vprašal, sem dal pa za kofe in mineralno 10 kun in zmotil omizje lokalcev pri pogovoru. Terasa je bila prazna, lokal pa tak, kot da bil stopil iz osemdesetih a ličen in čist.